O MAKSU BERGANTU
»Zakaj le je življenje tako kratko, da nobeno ne more niti to kar je že bilo obseči!«
(Vzdih vzet iz enega od pisem Jožeta Plečnika Maksu Bergantu)
Z resnično realizacijo ustvarjalni proces ni izčrpan, ampak se z njo šele zares odpre prostor možnosti, v katerem se tudi sama pokaže kot le ena od mogočih variant; ko je vse dokončano, je to za umetnika šele resničen začetek.
To je veljalo tudi za Maksa Berganta.
(Izvleček iz knjige "REZBAR MAKS BERGANT; ŽIVLJENJE, POSVEČENO LEPOTI", avtor besedila: Miklavž Komelj)
1933/36
Izpopolnjuje se v Splitu pri šolskih sestrah in ustvari okvirje križevega pota
1925/26
Konča osnovno šolo v Kamniku in naredi sprejemni izpit na gimnaziji v Ljubljani
1912
15. aprila rojen v Trstu
1918
Družina se preseli v Podgorje pri Kamniku
1919
prvič pri podobarju Ivanu Klemnu: po maminem naročilu odnese uokvirit domačo podobo brezjanske Marije; navdušenje in kasneje obiski skoraj vsak dan
1944
Umreta njegov oče Lovrenc in Ivan Klemen
1946
Junija zboli za meningitisom z začetno hromitvijo
desnice, konec leta se mu zdravje izboljša,
obljubi predanost lepemu
1947
Začetek sodelovanja s prof. Jožetom Plečnikom
1949
Glavna dela v cerkvi v Stranjah zaključena
1951
Rojstvo sina; okvir za kopijo slike Marije
pomagaj v cerkvi Marijinega brezmadežnega
spočetja na Šutni v Kamniku
1953
Rojstvo hčerke, ki zaradi posledic porodne poškodbe umre tri dni kasneje; škofovski sedež z angeli in ornamentiko v Stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani
1960
Sprejet v Društvo likovnih umetnikov uporabne umetnosti Slovenije
1971
Sprejet v Društvo likovnih umetnikov uporabne umetnosti Jugoslavije, sodeluje na skupinskih razstavah
1977
Dokonča svoj največji oltarni okvir: oltarni nastavek za Layerjevo podobo Marije Pomagaj na Brezjah
1996
30. junija umre Ljubljani
ŽIVLJENJSKI MEJNIKI
1950
Poroka s prof. Zoro Prohinar
SPOMINI...
Odlomek iz knjige "REZBAR MAKS BERGANT, ŽIVLJENJE, POSVEČENO LEPOTI" | Napisal dr. Miklavž Komelj, mag. Damijan Bergant, dr. med.
MOJSTER
Bergant je svojo življenjsko poklicanost začutil že zelo zgodaj […]. Kot prvošolec se je prvič srečal s podobarjem mojstrom Ivanom Klemnom. Po maminem naročilu mu je namreč prinesel uokvirit domačo sliko brezjanske Marije. Že takrat ga je očaralo delo v Klemnovi delavnici na Parmovi ulici v Kamniku. Otroška radovednost ga je potem velikokrat pripeljala na obisk, začel je rezljati in modelirati in tako je bil že v deških letih odločen, da postane rezbar.
REZBARSKE MINIATURE
DELAVNICA
Najprej je bila to delavnica njegovega prvega neformalnega učitelja, rezbarja Ivana Klemna, ki je v njej tudi stanoval. S svojim skrivnostnim vzdušjem je Berganta magnetila že v otroštvu, ko je hodil mimo v šolo – in nekoč se je opogumil, da je vstopil vanjo. Ob obiskih ga je mojster Klemen začel uvajati v skrivnosti svoje umetne obrti. Pozneje pa se mu je Bergant pridružil kot sodelavec; ostarelega mojstra je zadnja leta življenja tudi negoval. Nekaj let po mojstrovi smrti pa je Bajtico odkupil in v njej nadaljeval z delom. Ko danes gledam fotografije Maksa Berganta v Bajtici, prostora skorajda ne prepoznam. Vzdušja v njej ni mogla ujeti nobena fotografija. To je bil eden najskrivnostnejših prostorov, kar sem jih videl.
SODELOVANJE Z JOŽETOM PLEČNIKOM
Povabilo takratnega župnijskega upravitelja stranjskecerkve patra Martina Perca, naj sodeluje pri obnovi cerkve, pa je bilo zanjodločilna spodbuda, saj se je tedaj srečal s prof. Jožetom Plečnikom.To sodelovanje je razmahnilo Bergantove sposobnosti in zaznamovalo njegovokasnejšo umetniško pot.Prav srečanje s Plečnikom mu je namreč omogočilo prestop iz običajnegaizpolnjevanja umetnoobrtnih naročil v sodelovanje pri nastajanju najvišjeumetnosti – in Bergantova ustvarjalna hrepenenja so že zelo zgodaj presegalaobrtniške okvire.
". . . Vam želim trajno dobro voljo in ostra dleta!"
Pozdrav iz pisma Jožeta Plečnika Maksu Bergantu (30. april 1948)