MARJANCA
Kip v Naravni Velikosti | 1949
". . . Ko pa je otipala dokončani kip, je izjavila, da jo je ob njem groza, saj ima občutek, da stoji pred žensko, ki ji je povsem enaka. . ."
. . .je bila tako živa, da se mi je zdelo, da me vidi. . .
Prisotnost tega kipa v naravni velikosti, ki je razkrival, da je bila Bergantova temeljna nadarjenost kiparska, je bila tako živa, da se mi je zdelo, da me vidi – ne z očmi, ki so bile zaprte, ampak s tipajočimi prsti desnice in z vso svojo izoblikovanostjo. Bergant je pripovedoval, kako mu je gospa Zora Bergant, njegova žena (ki jo je leta 1940 spoznal prav v tem prostoru), to ženico pripeljala v Bajtico, da jo je portretiral – in tik preden je bil kip dokončan, ga je upodobljenka pozorno in natančno pretipala z dlanmi od vrha rute do tal in rekla, da ji je podoben, samo z nosom nekaj ni v redu. In nos v resnici še ni bil do konca zmodeliran …
Ko pa je otipala dokončani kip, je izjavila, da jo je ob njem groza, saj ima občutek, da stoji pred žensko, ki ji je povsem enaka.
Kip lahko učinkuje srhljivo tudi onkraj njene osebne reakcije; s tako prepričljivo upodobitvijo te slepe ženske je Bergant v vidnem svetu upodobil odsotnost vidnega sveta – in preko njenih zaprtih oči je vse njeno tipajoče telo spremenil v neznansko intenziven pogled.
Odlomek iz knjige “REZBAR MAKS BERGANT, ŽIVLJENJE, POSVEČENO LEPOTI”
Avtor:
Miklavž Komelj
Podrobnosti umetniškega dela:
Mavec | Kip v Naravni Velikosti | 1949
Foto:
Žiga Mihelčič
Toda tisto, kar je moj pogled najbolj pretreslo, je bilo skrivnostno bitje v kotu, ki je belo žarelo v prostor in ga popolnoma obvladovalo. To je bil bel kip iz mavca, sijajen celopostavni veristični portret slepe ženice z ruto na glavi in tipajočo gesto roke, o katerem je Bergant govoril kot o živem bitju; to je bila Marjanca.
Bergant je o upodobljenki z veliko empatijo pripovedoval. . .
. . . v kakšni samoti je živela, kako brutalno so ji nagajali otroci, kako je gojila turške kokoške in petelinčke – in kako je nekoč nekdo vpričo nje zadavil petelinčka; ni videla, a je slišala hrskanje vratnih koščic.
Bergantova pripoved o tej ženici, ki jo je na koncu povozil vlak, se je povezala s skrivnostnim kipom tako živo, da sem imel občutek, kot da sem vstopil v prepovedani svet njene slepote, v katerem je morala biti neka skrivna vednost, kakršno so pripisovali davnim slepim pevcem. Skoncentrirano tipajoča prisotnost te slepe ženske mi je odprla vstop v neki povsem drug svet, v katerem je prebivala. In zdrznil sem se ob občutju, da je to prav tisti svet, v katerem morajo prebivati kipi … Slišal sem hrskanje koščic; ta kip me je s svojo pridržano tipajočo gesto s prijaznim, a enigmatičnim obrazom vabil v neko drugo, temačno območje eksistence, ki mi je bilo srhljivo znano …
Mojstrovo delavnico sem zapustil s pretresenim občutkom, ki mi ga je pozneje pojasnil Rilkejev verz, da je lepota komaj še znosen začetek strašnega.
Središče Bergantove pripovedi o Marjanci je bil Plečnik.
Porumenel listek s čestitko, ki ga je arhitekt ob obisku ateljeja, ko Berganta ni bilo tam, pustil v kot nalašč za njegovo pridrževanje izoblikovani levici, je družina hranila kot najsvetejšo relikvijo. Tako gospod Maks kot gospa Zora sta govorila o Plečniku z neizmernim spoštovanjem. Čeprav so od njegove smrti minila desetletja, je bilo, kot da govorita o nekom, ki je bil pri njiju na obisku prejšnji dan. In čeprav je Bergant s Plečnikom sodeloval le dobrih pet zadnjih let mojstrovega življenja, pozneje pa ni bilo v njegovem osebnem rezbarskem stilu nič »plečnikovskega «, se je zdelo, da je vse življenje živel v spremstvu Plečnikovega duha. Njegov sin Damijan Bergant danes pravi, da je oče »shodil s pomočjo Plečnika«.
